V resnici že kar ne morem več poslušati medijev, ki ves čas tarnajo in vnašajo nezadovoljstvo med ljudi.
Če sedanje stanje ocenim pri sebi:
– imam topel dom in dovolj hrane.
– dovoljeni so mi prav vsi stiki, če se držim preventivnih pravil.
– dovoljeni so mi sprehodi v naravi.
– dovoljeno mi je nakupovanje v kateremkoli času v živilskih trgovinah – torej mi nikoli nič ne zmanjka.
– sem sit, dobro prehranjen in imam možnost sprehajanja.
Kdo pa so v resnici nesrečniki tega časa:
– najprej vsi, ki so izgubili svojce zaradi te bolezni – izrekam jim res globoko sožalje.
– potem tisti, ki so v naši bližini doživeli še potres in ostali brez domov.
– tudi tisti, ki v večnem strahu hodijo v službo – naši zdravstveni delavci.
– vsi, ki nam v tej težki situaciji nudijo kakršnokoli pomoč – čeprav so izpostavljeni okužbi. Pa še vedno kljub temu delajo?
In zdaj moje vprašanje – ne bi mediji raje pisali o teh ljudeh, namesto, da gledamo Rjavca, Fajonovo in podobne politike, ki nas nenehno strašijo, da se v ozadju nekaj dogaja?
Seveda se dogaja! Nam in tukaj – virus. Prilagodili smo svoja življenja temu izzivu in niti en dan ne začnemo z mislijo, da smo se dovolj zaščitili.
Mar res potrebujemo še to parlamentarno komedijo, ki nas spravlja v jok?
In nenehna poročanja o tem, kako odločanje vlade, ki krmari med zdravstveno stroko in gospodarstvom škoduje našim otrokom?
Škodujejo jim zgolj starši s svojo vzgojo!
Med osamosvojitvijo so bili moji otroci majhni – nikakršnih posledic ne čutijo. Zrasli so v odgovorne ljudi in znajo misliti s svojo glavo.
Zakaj?
Ker v naši družini ni bilo panike – prilagajali smo se situaciji.
Zdaj pa razmislite – kaj bi ti starši, ki so danes tako nezadovoljni in nejevoljni zaradi zaprtja šol, storili za svoje otroke, če bi bila vojna?
In še bolj razmislite – koliko od teh nezadovoljnežev, ki ves čas kritizira vlado, pa v resnici ima otroke?
Ne stokajte, ne jamrajte in ne kažite nezadovoljstva pred svojimi potomci pa bo vse v redu. Če tega ne zmorete – zakaj pa potem imate otroke?
Otrok potrebuje oporo, razumevanje, red in vzgojo – starši niso “vrstniki” svojih otrok, temveč vzgojitelji, ki jih bodo varno popeljali v življenje.
Mar ni tako?
M. Lisjak
