Zelena, bela, mavrična, vseh barv v jesenskem času.
V nas pa odmeva pomlad!
Nedoživeto rojstvo.
Še smo tu. Še vedno upamo in želimo. In še vedno nas v jok spravi slovenska pesem.
Slovenci smo narod umetnikov – globoko čutečih – eni so slikarji, drugi pesniki, imamo prav vse umetnostne smeri.
S tem se moramo sprijazniti. Ker nas je malo in smo vsi umetniško nadarjeni, bomo morali poiskati pot, ki vodi do preživetja naše kulture.
V resnici takoj prepoznamo lažno kulturo naše države – na primer dojenje psov ali rezanje naše zastave – nimamo pa vzvodov, da takšna dejanja obsodimo?
Ker smo torej narod umetnikov ali vrhunskih športnikov bomo morali živeti drugače. Korona virus je to že nakazal.
Kako naprej?
Predvsem brez osebnih obremenitev. Ko enkrat dojameš, kaj si in kaj ti pomeni tvoja domovina – boš živel za njo.
Spoštoval boš zastavo – čeprav ni po tvojem okusu; vstal boš ob himni, čeprav bi raje imel še eno kitico; boril se boš za jezik, ki ga je govorila tvoja mati in ljubil boš Slovenijo, ki ti jo je zapustil oče.
Zakaj?
Zato, ker se je oče boril za tvojo samostojnost – za to je pripravljen darovati življenje.
In mati?
Verjela je v očeta in verjela v to, da se bo oče zdrav vrnil k družini. To je vsa znanost naše osamosvojitve!
Družina. Partnerstvo. Zaupanje.
Kam gremo sedaj?
Mi smo še vedno na prvotnih izhodiščih – družina, partnerstvo, zaupanje – protestniki na kolesih pa nekje drugje.
Kako rešiti problem?
Živimo v prelepi Sloveniji! Vsak, ki želi delati, si lahko najde delo. Naj ne bo ovira izobrazba – vsako delo je častno.
Ljubimo torej svobodo Slovenije, njeno neodvisnost, njeno zelenost in predvsem njeno povezanost.
Smo samo vrhunski športniki in umetniki – prava figa – mi smo SLOVENCI.
Mikki