“Borovnice so zrele!” je od daleč zaklicala soseda Minka.
“Kako pa veš?” je vprašala Marija.
“Me je včeraj poklicala Jožica – preverila je, zagotovo so zrele.”
Sosedo Marijo je zgrabila panika: “Joj, joj, moram poiskati “ajmerčke”, pa mojemu povedati, da ne bo več časa za košnjo. Na vsak način morava že jutri v borovnice!”
Minka še bolj zaskrbljeno: “Le kako bom Lojzeta prepričala, da je to življenjska priložnost in da ne bo več nadaljeval s polaganjem tlakovcev pred hišo? Kar grem – bova imela najbrž dolg pogovor.”
Vest o zrelih borovnicah se je hitro razširila po vasi. V mraku, malo pred večerom, se je mirna vas spremenila v bojišče.
Slišali so se povišani ženski glasovi in moški, ki so se nemočno ozirali gledali v nebo – najbrž v pričakovanju božje pomoči – potem pa metali lopate, krampe, grablje in podobna orodja z veliko jezo ob tla.
Samo otroci so se muzali, saj so vedeli, da bo v teh dneh na mizi borovničev štrudelj; pa sladoled iz borovnic; pa različne pite; razni napitki in podobno. Mirno so se igrali naprej, saj so že poznali rezultat.
Moški pa so besneli – ženskam je spet uspelo, da so jih zmotile pri pomembnem delu, jeseni bodo pa potem sitnarile:
“Zakaj je dvorišče še vedno blatno?”
“Kdaj pa misliš skopati jarek, da bo lahko voda odtekala?”
“Le kako to, da si letos tako zanemaril najino zelenico?”
Vsako leto isto! Ko se zeleni grmiči v gozdu počrnijo – žene znorijo!
Vlačijo jih med praprotjo, ki je polna klopov; vzdihujejo, kako je lepo; in jim, kot otrokom, v roke tiščijo posodice za nabiranje – doma pa se niti dotakniti ne smejo ribezovega grma, ker pač ne znajo obirati in ne ločijo, kaj je zrelo in kaj zeleno.
Vse cvetoče lezejo po podrtih drevesih in iščejo najdebelejše primerke slastnih borovnic – doma ne zmorejo niti po malo večji travi hoditi in se ves čas pritožujejo, kako težko je priti do vrta, ker je trava nepokošena; ker ni potka tlakovana; ker ni trava pograbljena – v gozdu so pa kot alpinistke, nobeno deblo ni predebelo, da ga ne bi preplezale; noben breg prestrm, da ga ne bi zmogle in nobena praprot previsoka, da se ne bi splazile skozi.
Potem se začnejo prepirati z “nestrokovnjaki”, ki si drznejo borovnice riflati – velikokrat morajo potem možje posredovati, saj bi lahko vse skupaj vodilo že do fizičnega obračuna.
Ena sama nervoza zaradi nekaj litrov črnih jagod?
Ja, če ste opazili napol pokošene zelenice, namrgodene moške in srečne ženske – verjemite – Zavodnja je središče dogajanja.
Tam potekajo boji med nabiralci s prsti in tistimi, ki imajo rifle. Tam najdete moške, ki se trudijo nabrati vsaj liter borovnic za v šnops – vse ostalo bo šlo za marmelade, peciva in podobno.
Ob vsem tem so najbolj veseli otroci – vsak dan zadovoljna mamica, na mizi pa dobrote še iz časov stare mame.
No, da se ne bo končalo za moške tako slabo – pozimi bodo imeli v delavnici pravi “borovničavc”! Ni vrag, da ne bi hodili en k drugemu poskušat, kako je uspela sezona norosti.
