O tem, o čemer bomo danes pisali, bo tekla polemika. Tega se zavedamo. In roko na srce, prav veselimo se jo, če bo konstruktivna in bo privedla do nekakšnih rešitev. Ker tako, kot je sedaj, ne more iti naprej. Potrebno je zdravljenje naše družbe, naših družin in naših odnosov.
Ne govori se:
– da so naši moški preobremenjeni. Ves čas zaskrbljeni, ker se bojijo za svoje družine, država pa jih pri tem spravlja v še večji obup, saj zakonodaja ni naklonjena družinam, še manj pa njim.
– da so naše družine odvisne od samozavestnih očetov. Ti pa te samozavesti ne morejo nikakor doseči, ker so njihove plače premajhne in je njihov doprinos družbi premalo cenjen. Ker so na vseh položajih, ki delijo takšno ali drugačno pravico ženske – nesočutne, nerazumevajoče in skregane z naravo preživetja človeštva, je položaj moških danes stokrat težji, kot je bil nekdaj ženski.
– moški princip lovca in ženske kot nabiralke se je spremenil v groteskno sliko, da postajajo ženske plenilke in morilke moškega egota; moški pa kot nabiralci nabirajo v svoji duši zgolj strah in nezaupanje v jutri. To se odraža potem v družini, ker ne vedo, kako naj vzgajajo svoje potomce, da ne bi toliko trpeli kot oni. Prav trpljenje očetov zaznamuje sedanji čas. Trpljenje in strah, da niso kos nalogi, ki jim je zaupana.
Pa bi bilo dovolj že samo to, da bi se država zavedala, koliko potrebuje družina za preživetje. In da bi se država zavedala, da ni zgolj preživetje cilj za srečen narod, temveč morajo imeti družine tudi nekaj več, kot samo to, da ne stradajo!
– ne govori se o tem, da so socialni centri v domeni žensk, ki ne premorejo sočutja in postajajo vedno bolj plačani roboti.
– ne govori se o tem, da so pri nas zaposlene večinoma sodnice, ki so lahko vodljive že v času izobraževanje in ki po nastopu službe zgolj sledijo liniji, ki so jim jo privzgojili. Toliko nerealno izrečenih obsodb, ki so skregane s preprosto kmečko pametjo, je že kar katastrofa, če ne uporabimo izraza – brisanje naroda.
O teh problemih se ne govori. To je tabu tema, ki pa je še kako povezana s preživetjem naroda.
In seveda pri tem razmišljanju ne gre za to, da bi ženske spet postavili za štedilnik. Nikakor! Gre zgolj zato, da nihče ne opazi stisk naših moških, ki so ujeti v začaran krog pričakovanj družine, družbe in službe.
Ob njihovem zavedanju, da čeprav bodo trdo delali, družina skoraj ne more preživeti, si lahko mislimo, kako se počutijo.
In vas vprašamo, kaj vas ob tem spoznanju ne bi bilo strah? Bi lahko bili srečni in dobro razpoloženi v krogu družine?
Seveda ne. Našim moškim smo odvzeli dostojanstvo, podcenili njihovo delo, jih postavili na stranski tir…in kdo zdaj vodi državo?
Buržoazni razvajenci, ki ne premorejo resne družinske zveze. Ženske, ki niti z očmi ne trenejo, ko ukradejo starim staršem malčke z vrtca. Sodnicam, ki ne poslušajo očetov in slepo sledijo lažnim izpovedim mam. Sociali, ki ni do sedaj še niti enkrat preprečila brezvestnim staršem uboja svojih otrok. Policiji, ki nima zakonodaje, da prepreči uboje partnerjev.
Se zavedamo, kako bolna je naša skupnost? In ja, ne pogovarjamo se o denarju – pogovarjamo se o odnosih, ki jih je potrebno zdraviti s pravilnimi ukrepi države.
Napisal: Mikki
