Izjava poslanca Žan Mahnič, da Slovenija potrebuje poseben urad za deportacije nezakonitih migrantov, je v zadnjih dneh sprožila burne odzive. Del javnosti jo je razumel kot provokacijo ali pretiravanje, vendar Mahnič poudarja, da je šlo za resen politični predlog, ki se opira na prakse, uveljavljene v številnih evropskih državah.
V nastopu v oddaji 24UR ZVEČER in v razpravi v Državnem zboru je Mahnič pojasnil, da ne govori hipotetično ali populistično, temveč zagovarja konkretno politiko, ki jo po njegovih besedah uvaja vse več držav članic EU. Po njegovem mnenju je ustanovitev posebnega urada namenjena jasnemu in učinkovitemu izvajanju zakonodaje na področju nezakonitih migracij.
Jasna struktura in omejen obseg
Mahnič je v parlamentarni razpravi predstavil tudi okvirno zasnovo predlaganega urada. Ta bi bil po njegovih besedah majhen, operativen in osredotočen izključno na vračanje oseb, ki v Sloveniji bivajo nezakonito. Omenil je minimalno kadrovsko zasedbo, logistično podporo in sodelovanje policijskih enot, pri čemer je poudaril, da bi šlo za izvajanje že obstoječih pravil, ne za njihovo zaostrovanje.
Takšen predlog je naletel na ostre odzive predstavnikov koalicije, ki Mahničevo pobudo razumejo kot pretirano in neprimerno. Poslanec SDS pa vztraja, da gre za nujen odziv na razmere, ki so se po njegovem mnenju v zadnjih letih bistveno poslabšale.
Statistika in varnostni argument
Kot enega ključnih razlogov za svoj predlog Mahnič navaja podatke o številu nezakonitih prehodov meje. Po njegovih navedbah je bilo v času tretje vlade Janeza Janše obravnavanih okoli 38.000 nezakonitih migrantov, medtem ko se je ta številka v času aktualne vlade povzpela na približno 155.000. To po njegovem mnenju kaže na sistemsko neučinkovitost in potrebo po bolj doslednem izvajanju vračanj.
Ob tem poudarja, da se predlog nanaša na osebe, ki so v državo vstopile nezakonito ali prihajajo iz varnih držav in so kljub temu zaprosile za azil. Deportacije bi se izvajale v skladu z veljavno zakonodajo in mednarodnimi obveznostmi.
Evropski kontekst: od izjeme do trenda
Mahnič svoj predlog umešča v širši evropski okvir. Opozarja, da strožja politika vračanj ni več izjema, temveč postaja prevladujoč trend. Kot primer navaja Dansko, kjer tudi socialistična vlada že več let vodi eno najstrožjih migracijskih politik v Evropi in ima posebno agencijo za vračanje zavrnjenih prosilcev za azil.
Podobne usmeritve so v zadnjem obdobju napovedale ali okrepile tudi Nemčija, Grčija, Italija, Avstrija ter več držav severne in vzhodne Evrope. Te države uvajajo hitrejše postopke, daljše pridržanje in posebne centre za vračanje, pogosto v sodelovanju s tretjimi državami.
Na ravni Evropske unije se hkrati pripravlja polna uveljavitev Pakta o migracijah in azilu, ki predvideva enotnejša pravila vračanj, seznam varnih držav in večjo učinkovitost pri deportacijah. Decembra 2025 je Svet EU sprejel tudi stališče o novi uredbi o vračanjih, kar dodatno potrjuje premik v smer strožjega nadzora.
Razprava, ki presega domačo politiko
Mahnič zavrača primerjave s tujimi primeri policijskega nasilja in poudarja, da slovenska policija deluje profesionalno in v okviru zakona. Po njegovem mnenju razprava o uradu za deportacije ni vprašanje ideologije, temveč vprašanje državne suverenosti, varnosti in doslednega izvajanja pravil, ki že obstajajo.
Predlog tako odpira širše vprašanje: ali bo Slovenija sledila trendu večine evropskih držav in okrepila mehanizme vračanja nezakonitih migrantov, ali pa bo ostala med redkimi državami, kjer se zakonodaja sicer formalno uporablja, v praksi pa ostaja neučinkovita.
Spletno uredništvo
