Ureditev dolgotrajne oskrbe vse bolj buri duhove. Po uvedbi obveznega prispevka se namreč izkazuje, da plačilo ni vezano na dejanske dohodke posameznika, temveč na administrativni status v sistemu zdravstvenega zavarovanja.
To pomeni, da so k plačilu zavezani tudi ljudje brez kakršnihkoli osebnih prihodkov – kar je za mnoge pomenilo neprijetno in šokantno presenečenje.
Na uredništvo se je v zadnjih dneh obrnilo več bralcev, ki takšno ureditev označujejo kot nečloveško, neživljenjsko in socialno krivično. Še posebej jih je prizadelo dejstvo, da se prispevek pobira za obdobje, ko storitve dolgotrajne oskrbe sploh še niso bile dejansko dostopne.
Ko se je zakon napovedoval, je bila razprava usmerjena predvsem v zaposlene in v višino prispevka iz plač. Skoraj nihče pa ni pričakoval, da bodo obveznost plačevanja razširili tudi na osebe brez dohodkov – brezposelne, gospodinje, družinske oskrbovalce in druge, ki že tako živijo na robu finančne vzdržnosti.
Upokojenec iz Dolenjske, ki prejema 770 evrov pokojnine, nam je zaupal, da je njegova žena – brez kakršnihkoli prihodkov – prejela položnico za dolgotrajno oskrbo v višini šest evrov na mesec. Ko se je obrnil na center za socialno delo, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pravno pomoč, je povsod dobil enak odgovor: zakon je tak, pritožbe ni mogoče vložiti.
»Povedali so mi, da ni pravne podlage za ugovor. Plačati bo treba,« je dejal razočarano in zakon označil za popolnoma odtujenega od realnega življenja.
Dodal je še, da zaradi manjše kmetije žena ni upravičena do denarne socialne pomoči, čeprav je več let skrbela za dementno in nepokretno mamo. Takrat ji ni pripadala niti postrežnina, ker je bila kmečka upokojenka z zelo nizko pokojnino. »Celo življenje ena in ista zgodba,« pravi. Položnica za dolgotrajno oskrbo pa je bila po njegovih besedah pika na i.
Skrb ga je tudi prihodnost. Ob vse glasnejših napovedih o nepremičninskem davku opozarja, da bodo lastniki manjših hiš in kmetij dolgoročno prisiljeni prodajati premoženje. »To bo konec slovenskega podeželja,« opozarja.
Podobne zgodbe prihajajo tudi od drugod. Bralec nam je povedal, da je moral plačati skoraj 36 evrov prispevka za svojo mamo, ki nikoli ni bila zaposlena in nima nobenih prihodkov. Bralka brez dohodkov pa je prejela položnico v višini 35,94 evra, kar se nanaša na šestmesečno obdobje. Ko je pojasnilo iskala pri ZZZS, so ji povedali, da gre za poračun za preteklih šest mesecev.
To v praksi pomeni, da morajo osebe brez prihodkov letno plačati skoraj 72 evrov prispevka. Mnogi opozarjajo, da je to več, kot dejansko plačujejo nekateri upokojenci ali ljudje z minimalnimi prihodki. Takšna ureditev po njihovem mnenju nima nobene zveze s socialno pravičnostjo.
Zakon o dolgotrajni oskrbi določa, da je v obvezno zavarovanje vključen vsak polnoleten posameznik, ki ima urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje. Za tiste, ki niso zaposleni in niso prejemniki socialne pomoči, se prispevek obračunava polletno. Januarja so tako prejeli položnice za obdobje od julija do decembra, julija letos pa bodo sledile nove – za obdobje do junija 2026.
Iz plačevanja so sicer izvzeti prejemniki denarne socialne pomoči, a številni, ki formalno ne sodijo v to kategorijo, kljub temu nimajo nobenih realnih prihodkov. Prav tu se po mnenju mnogih razkrije ključni problem: prispevek se ne določa glede na dejansko plačilno sposobnost, temveč zgolj glede na birokratski status.
Zato se pojavljajo primeri, ko mora mlada brezposelna oseba, ki živi pri starših in nima lastnih prihodkov, poravnati skoraj 36 evrov za storitev, ki je sploh še ni mogla koristiti. Kritiki opozarjajo, da takšna ureditev ni le nelogična, temveč v nasprotju z osnovnim načelom socialne države.
Vse več ljudi se zato sprašuje: ali je dolgotrajna oskrba res namenjena solidarnosti – ali pa je postala še ena postavka, s katero se breme prelaga na tiste, ki imajo najmanj.
Spletno uredništvo
