Bližje kot so volitve, bolj se zapira in utrjuje tako imenovani levi blok “samo da ni Janša”. Gre za konglomerat strank, ki jim skupni imenovalec ni program, ampak strah pred izgubo oblasti.

Po izteku postkoronskega političnega učinka se je leva politika znašla točno tam, kjer je bila leta 2018 – z vodilnim kandidatom, ki mu ankete komaj pripisujejo dobrih deset odstotkov podpore.

V tem ozračju bo premier Robert Golob danes gostil delovno kosilo s predstavniki šestih strank: SD, Levica, Vesna, Prerod, Mi – socialisti in Pirati. STA jih opisuje kot “pretežno levosredinske”, čeprav jih večina ideološko stoji precej levo od sredine, medtem ko Resni.ca, ki ni povabljena, celo spogleduje z desnico, a hkrati zavrača kakršnokoli sodelovanje z Janšo.

Udeležbo so potrdili Matjaž Han, Asta Vrečko in Luka Mesec, Urša Zgojznik in Uroš Macerl, Vladimir Prebilič, Miha Kordiš ter Jasmin Feratović. Srečanje bo potekalo v restavraciji Pen Klub ob Državnem zboru — lokacija je simbolna, sporočilo pa še bolj.

Že sama sestava omizja kaže, za kaj gre: od trših socialistov in nacionalizacijskih zagovornikov do Piratov in političnih projektov, ki iščejo vlogo novega LDS. V ozadju ni ideološka svežina, temveč strah. Ankete kažejo, da levica izgublja tla pod nogami, in edini resni skupni imenovalec je preprečiti vrnitev Janeza Janše. Programi so postranska zadeva. Pomembno je samo eno: “ne Janša”.

Stara taktika, nov strah

Gre za preverjen recept slovenske levice, ki izvira iz šole političnega aktivizma Saula Alinskega: nasprotnika je treba prikazati kot nevarnega, ekstremnega, skoraj nečloveškega. V prejšnjem ciklu je Golob celotno desnico brez zadržkov označeval za “fašistično”. Takrat je to še delovalo, danes – po letih poseganja v medije, policijo in državne institucije – mora biti retorika bolj prefinjena, a sporočilo ostaja isto: desnica je nesprejemljiva.

V vabilu na srečanje je Golob govoril o razpadu normalnosti in o tem, da se morajo “pozitivno misleči, solidarni in skupnostni” ljudje povezati, da bi ustavili procese, ki ogrožajo družbo. Med vrsticami je sporočilo jasno: on predstavlja normalnost, vsi drugi so nevarnost. Imen sicer ni izrekel, a naslovnik je očiten.

Zgovorno je tudi to, koga ni bilo na seznamu. Demokratov Anžeta Logarja ni. Sporočilo je jasno: v ta krog sodijo le tisti, ki jih nevidni centri moči ocenjujejo kot “ideološko čiste”. NSi, SLS in Demokrati so tako avtomatsko potisnjeni v vlogo Janševih satelitov.

Golob ostaja središče

Dejstvo, da so skoraj vse povabljene stranke vabilo sprejele, kaže, da še vedno priznavajo Golobov primat, kljub temu da je njegova stranka v tem mandatu na sredini volilnega prostora postala močno odbijajoča. Še bolj povedno je, da se je Vladimir Prebilič očitno odrekel vlogi novega “levega rešitelja” in sprejema položaj stranskega igralca v morebitni novi koaliciji.

To kaže na globlji problem: levi politični pol je izčrpal zalogo “novih obrazov”. Resni kandidati z mednarodnim ugledom in kariero se ne želijo potopiti v politični sistem, kjer jih čez štiri leta razgradijo in zavržejo. Prvič po dolgem času levica nima svežega obraza, ki bi lahko prepričal večino. Prebilič te teže nima, tako kot je ni imela Fajonova.

Ostane torej Golob – politik, ki je bil v Bruslju javno opozorjen zaradi posegov v neodvisnost institucij, a je doma še vedno osrednja figura levega bloka.

Panika namesto vizije

V ozadju vsega je politična panika. Na levici vedo, da nimajo dovolj glasov, da bi samostojno ohranili oblast. Zato stavijo na združevanje okoli že obrabljenega, politično obremenjenega voditelja. Njegov vzpon je temeljil na protestni energiji iz časa covida – na volivcih, ki so zavračali pravila in institucije. Danes ta energija ne zadošča več.

Edino, kar jim je ostalo, je še vedno isti refren: proti Janši. Vprašanje pa je, ali bo ta pesem leta 2026, ko življenjski standard pada in nezadovoljstvo raste, še dovolj za zmago.

Spletno uredništvo