Osrednja državna proslava ob dnevu državnosti, ki je potekala na Kongresnem trgu v Ljubljani, je tudi letos minila za ograjami in pod strogimi varnostnimi ukrepi.
Čeprav je epidemija že zdavnaj za nami, je bil dostop do prireditve za javnost omejen, vstop pa mogoč zgolj z vabilom. Simbolno – a za marsikoga tudi zgovorno – so bili najvišji predstavniki oblasti v ospredju, osvetljeni z odrom in lučmi, medtem ko so bili običajni prebivalci mesta »v temi«, na drugi strani varnostnih ograj.
Kritiki takšne organizacije proslave opozarjajo, da gre za znak odtujenosti oblasti, ki namesto odprtega dialoga z ljudmi posega po varnostnih ukrepih tudi v mirnih časih. Tudi poslanec Janez Janša je v odzivu zapisal, da je bil leta 1991, ko je bila Slovenija dejansko v vojni, Kongresni trg odprt, brez ograj – danes, v mirnem obdobju, pa ne več.
Obiskovalci so opozarjali tudi na praktične težave. Zdravnik Igor Muženić je denimo izpostavil, da v času priprav na proslavo ni bilo dovoljeno niti parkirati kolesa na Cankarjevi cesti, vse do Tivolija. Takšni ukrepi, meni, kažejo na pretirano zapiranje javnega prostora v imenu politike, brez upoštevanja vsakdanjih potreb ljudi.
Ko so ograje nekoč motile – zdaj pa so samoumevne?
Leta 2021, ko je bila Slovenija še pod vplivom pandemije in je veljalo več varnostnih omejitev, so takratni opozicijski politiki ostro napadali vlado zaradi ograj na proslavi. Takrat so v Levici in drugih levih strankah trdili, da se “oblast skriva pred lastnimi prebivalci”. Vzdušje je bilo napeto, napovedani so bili protesti, nekateri so celo grozili z nasiljem. Kljub temu je bila takratna proslava manj zavarovana kot letošnja, ko nevarnosti ni bilo zaznati.
Omenimo, da je aktivist in glasbenik Zlatko takrat celo vdrl na prizorišče z megafonom, kar je dodatno dvignilo varnostno napetost. Letos je bilo dogajanje povsem drugačno – mirno, a za visoke ograjami, kar sproža vprašanje: zakaj tolikšna previdnost, ko očitne nevarnosti ni?
Elita za ograjo, ljudje na drugi strani
Tudi letos so bili predsednica republike Nataša Pirc Musar, predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič in premier Robert Golob z visokimi gosti povabljeni na oder mimo rdeče preproge, medtem ko je bila večina javnosti postavljena v vlogo gledalca – z razdalje. Dogodek je bil dostopen le povabljenim, vabil pa, kot kaže, niso dobili niti vsi zaslužni državljani ali pomembni akterji iz civilne družbe.
To sproža vprašanje: je državni praznik, ki bi moral združevati, postal dogodek za izbrane?
Kaj pravijo raziskave in realnost?
Kritični opazovalci opozarjajo tudi na diskrepanco med političnimi razmerji, prikazanimi v javnomnenjskih raziskavah, in dejanskim razpoloženjem ljudi. Čeprav naj bi po anketah Gibanje Svoboda še vedno ohranjalo močno podporo, realnost na terenu – npr. v referendumu o umetniških pokojninah – pogosto pokaže drugačno sliko.
Takšna razhajanja morda pojasnjujejo tudi zakaj se – kljub mirnim časom – oblasti zatekajo k ograjam in močnemu varovanju: strah pred nezadovoljstvom ljudi, ki ni vnaprej organizirano ali vodeno, ampak spontano.
Ograje kot simbol nove pomladi?
Mnogi so letošnjo proslavo razumeli kot simbol odtujene oblasti – elitizem, zaprta vrata, stroga kontrola. A ograje niso le fizična pregrada – postajajo tudi politični simbol. In če se bo razpoloženje v državi še naprej poglabljalo v nezadovoljstvo, bodo morda te ograje nekoč veljale za začetek preobrazbe, za tiho opozorilo, da je čas za spremembo.
Spletno uredništvo
