Včeraj je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti, na kateri je imel slavnostni nagovor predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Robert Golob, ki ga za vas objavljamo spodaj.
“Spoštovana predsednica države, spoštovana predsednica državnega zbora, spoštovani predsednik državnega sveta, drage državljanke in spoštovani državljani,
danes praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Danes praznujemo dan, ko smo se skupaj odločili, da želimo živeti v svoji državi. Pa vendar se to ni zgodilo čez noč. Ta odločitev je bila sad tisočletnih prizadevanj za gradnjo dveh stebrov slovenske suverenosti. Prvi steber je vedno predstavljala demokratična ureditev družbe, v kateri smo vsi med seboj enaki. Še v času prve slovenske države Karantanije so karantanskega kneza volili neposredno – ljudstvo. In po izvolitvi so k njemu simbolično pristopili in mu primazali dve zaušnici, zato da ne bi nikoli pozabil, da je le prvi med enakimi. In ta tradicija se kar dobro ohranja skozi tisočletja, ker vsaj na moji poziciji vsak dan dobim vsaj kakšno zaušnico, da ne bi pozabil, da sem le prvi med enakimi. Drugi steber predstavljata naša kultura in slovenski jezik. Nekateri med vami veste, da prihajam iz Solkana, tam pri Novi Gorici in Soči. Solkan je bil prvič omenjen kot mesto, ne boste verjeli, tisoč let nazaj, v slovenskem jeziku. In Solkanci smo še danes ponosni na to, da smo v teh tisoč letih ohranili tako slovenski jezik kot tudi posebno izgovorjavo črke G, ki nam jo zavida cela Slovenija. Tisto, kar nam ne uspe vedno, pa je dvojina, tam pa včasih šepamo. Ampak vsega ne moremo imeti. Tekom časa so nam vihre zgodovine odvzele demokratično družbo, nekje smo jo izgubili. Nismo pa v tem času izgubili naše kulture in našega jezika. In ravno jezik in kultura sta bila tista, zaradi katerih je slovenski narod lahko skozi zgodovino obstal. Ne bom našteval vseh zaslužnih mož in tudi žena.
Ampak se bom vrnil v Cankarjev dom, prav na ta kraj, kjer smo danes. Tudi takrat so bili kulturniki tisti, ki so dali zgled, ki so nas usmerjali še pred referendumom. In bili gonilo v borbi za to, da se demokracija vrne v Slovenijo. Temu je sledil plebiscit. Temu je sledil dan, 23. december 1990, ko se je skoraj devetdeset odstotkov vseh državljank in državljanov odločilo in šlo na volišča. Od tega jih je skoraj petindevetdeset odstotkov glasovalo za. To je bil dan enotnosti. To je bil dan, na katerega smo lahko upravičeno ponosni in ki nam ga je takrat in še danes zavidala cela Evropa in cel svet. Ker smo se zmogli o tej enkratni izjemno pomembni odločitvi poenotiti. Kasneje smo to enotnost še nekako uspeli zadržati pri odločitvah o vključevanju v evro atlantsko povezavo. Vstopili smo v Evropsko unijo. Vstopili smo v Nato, sprejeli smo evro. Vstopili smo v schengen. Kasneje je mogoče začenjala stvar nekoliko pešati. Nekako se nam je zazdelo, da smo prišli do konca zgodovine. Ampak zgodovina se nikoli ne konča in obdobjem obilja in blaginje vedno sledijo obdobja negotovosti in izzivov. In tudi v Sloveniji je bilo tako.
Pred leti je čez naše kraje prečkalo skoraj pol milijona beguncev, ki so iskali boljše življenje zase. In mi smo kot odgovor na to začeli postavljati ograje. Najprej ograje na meji, potem ograje v svojih glavah. Danes vemo, da ograje ne delujejo, zato jih podiramo.
Kasneje je sledila pandemija covid. Tudi takrat smo začeli zidati zidove. Postavili smo zidove na meje, postavili smo zidove med občine in postavili smo jih v svoje domove. Ogradili smo se od sodržavljanov, ogradili smo se od prijateljev, od bližnjih, celo od družin. Danes smo se odločili, da bomo s covidom živeli kot odprta družba. Danes smo se odločili, da se bomo s to boleznijo soočili na način, da se ne bomo odpovedovali bližnjim, prijateljem in družinam. Želimo, da se lahko svobodno družimo bolezni navkljub. Ne želimo več zidov v svojih glavah.
Februarja letos je Rusija napadla Ukrajino. Ta vojna je celotno Evropo pahnila v veliko krizo. Kriza ni samo energetska in ni samo prehranska. Ta kriza je zahtevala odločno in učinkovito ukrepanje na vseh nivojih. In smo odločno ukrepali. Zajezili smo cene. Zvišali smo otroške dodatke, zvišali smo plače, zvišali smo pokojnine. In naš odziv na energetsko in prehransko krizo je nekaj, kar nam v Evropi zavidajo. Naš odziv velja za enega najuspešnejših odzivov v celotni Evropi. In to v tisti Evropi, ki smo jo, preden smo se ji priključili, idealizirali. Naša pričakovanja so bila neizmerna. Mislili smo, da se tam cedita med in mleko in da bodo tam skrbeli za nas. Kasneje smo bili seveda bridko razočarani. V tisti Evropi, ki smo se je dolga leta bali in zato ostali osamljeni znotraj nje. Vse dokler se nismo začeli zavedati, da smo Evropa v resnici mi. In da je naše mesto, naš ugled in naša moč v Evropi odvisna samo od nas samih. Odvisna je od našega znanja in odvisna je od našega poguma. Ste videli, da znam reči tudi G brez G.
Povem vam eno zgodbo iz Evrope. Bil je Evropski svet v Bruslju. Trajal je cel dan. Cel dan smo se predstavniki vlad oziroma predsedniki vlad med seboj soočali z argumenti, na kakšen način bi vsak poskrbel za svoje interese. Rešitve ni bilo na vidiku. Bili smo, po domače, razklani. Ob tem je prišla noč, večerja in presedli smo se za okroglo mizo. Ura je bila dve zjutraj. In takrat smo prišli do spoznanja, da nobena država, ko poskuša izsiliti svoj lasten interes, pa je vseeno, ali majhna ali velika, ne more tega doseči, če to ne temelji na dveh načelih Evrope, na solidarnosti in enotnosti. Solidarnosti med državami in enotnosti, da iščemo samo rešitve, za katere se vsi strinjamo. In smo se ob dveh zjutraj poenotili, da je sporočilo, ki ga moramo dati, da smo enotni v svoji borbi proti energetski draginji. In smo ga dali. Naslednji dan je Evropa privarčevala desetine milijard evrov v eni noči. Samo v Sloveniji smo bili bogatejši za 400 milijonov. Zaradi ene noči solidarnosti in enotnosti. To je tista moč Evrope. To je tista moč enotnosti, moč, ki smo jo mi izkazali, ko smo šli na glasovanje o samostojnosti, in moč, ki jo moramo izkazovati na evropskem nivoju vsak dan. Ker je to edini način, s katerim se lahko učinkovito soočamo z globalnimi izzivi. In Slovenija, naš ugled, naša moč v Evropi temelji izključno samo na našem znanju in pogumu. Če mi ne bomo premogli znanja ali pa poguma, nas nihče ne bo reševal pred globalnimi izzivi.
Od kje črpamo našo samozavest? Črpamo jo iz nacionalne vizije, ki jo je pred devetdesetimi leti prvi ubesedil akademik Josip Vidmar, ko je dejal, da želimo na teh tleh zgraditi nove Atene in nove Firence. Atene kot simbol demokracije, Firence kot simbol kulture in razsvetljenstva. Želimo živeti v državi, ki bo demokratična, ki bo temeljila na odprti družbi, temeljila na vladavini prava, spoštovanju človekovih pravic. Ki bo solidarna za vse nas in v kateri bomo poskrbeli za najšibkejše. Hkrati pa ne želimo pozabiti, temveč želimo dati posebno mesto veljave naši kulturi, ker je ta tista, ki je zaslužna za to, da kot narod obstajamo. Zato bomo zgradili Dramo. S tem se zavedamo, da pot v boljšo prihodnost temelji, kot sem že prej povedal, na eni stvari, ki je ključna, in to je znanje. Zato bomo zgradili novo Narodno univerzitetno knjižnico – NUK II. In enako, kot smo bili enotni na dan samostojnosti pred 32 leti, bomo morali biti enotni pri tem, kako se bomo soočili in lotili vseh zadanih reform v prihodnjem letu. Morali bomo biti enotni pri reformi zdravstva na način, da bomo ohranili javni zdravstveni sistem. Ohranili tako, da bo v središču pacient, da bo sistem, javni zdravstveni sistem, dostopen vsakomur. In da bo javni zdravstveni sistem dejansko opravljal svojo nalogo. Enotni bomo morali biti pri reformi pravosodja in šolstva, pri reformi davčnega in pokojninskega sistema. Samo če bomo enotni pri iskanju rešitev, bomo našli najboljše rešitve. Ker ključ je ravno v tem. Ko začnemo s procesom iskanja rešitev, ima vsak svoje mnenje, vsak svoje stališče. Pravilno. Želimo, da se problemi osvetlijo z vseh možnih perspektiv. Na koncu dneva ali pa noči ali pa mesecev pa moramo biti enotni, da to reformo želimo izpeljati. Ker je to edini način, da bomo zgradili moderno državo, moderno Slovenijo, na katero bomo vsi ponosni. Kjerkoli v svetu jo bomo predstavljali.
Drage Slovenke, dragi Slovenci, čestitam vam ob našem skupnem prazniku, dnevu samostojnosti in enotnosti.
Ker smo v najlepšem času v letu in ker verjamem, da je toplina, ki jo čutim tudi v tej dvorani, ta toplina, po kateri vsi hrepenimo, ko se bliža december, vam želim, da bi prihodnje dni preživeli v miru – tako v notranjem kot v miru družine, da bi praznike preživeli v krogu ljudi, ki so vam blizu. Da bi bili deležni neizmerne ljubezni in to ljubezen delili naprej. In želim vam tudi to, da boste vstopili v novo leto z neizmerno pozitivno energijo in obilo poguma.
Srečno Slovenija!”
Spletno uredništvo VIR: www.gov.si
