Tako mistično sem opazoval pokončne postave mož v narodni noši in se čudil dekletom in ženam oblečenim v živobarvno, pisano oblačilo, ko sem bil otrok, da sem sanjal o dnevu, ko bom tudi sam lahko ponosno nosil narodno oblačilo kot dediščino prekletosti! Ko mi je mati, ki sem jo imel in jo imam še vedno najraje na svetu razložila, da so to posebne obleke, ki jih ljudje oblečejo ob slovesnostih in praznikih zavoljo spoštovanja do teh posebni trenutkov in na čast Domovini in drugih ljudeh, sem si zaželel, da bi tudi sam kdaj praznoval, ponosno hodil v »jerhancah , škornjih in gvantu« in se poklonil izjemnim trenutkom , Bogu in drugim na čast!
Mati mi je to priložnost dala, ko sem bil star dve leti! Majhna sva z bratom od pokojnega dedka dobila »ledraste hvače«, zelene lajbče in klobuke z »gamsportom« za rojstni dan. Še danes se spomnim, da sem spodaj nosil žabe na poti v vrtec, ki je bil seveda pod nadzorom strogih tovarišic, ki so skrbele za »pravo« vzgojo! Nikoli nisem razumel selekcije teh tovarišic, ki so na vsem lepem začele spraševati druge otroke, kdo naju ima rad in kdo ne. Kdor je odkimal je dobil puding z malinovcem, kdor je potrdil, da smo prijatelji , naj bi ostal brez te sladice. Od vse skupine je le en fant, Samo po imenu, stopil na najino stran, ostali pa so nas naščuvani od tovarišic pretepli kot kužne pse, zrezali klobučka in potrgali »jerhance«, da niso bile več uporabne! Domov sva šla le v žabah, ki so edine ostale cele.. Mama je čez nekaj dni morala na odsek Komunistične partije Slovenije na Občino Tržič na zagovor, kjer so jo obsodili nevestne vzgoje ker naju je oblekla v duhu Tirolskih in Nemških oblačil, to je pa zelo blizu okupatorskim in nacističnim idejam. Dobila je pogojno kazen..
Seveda tega nisem razumel, še odrasli niso, le komunisti so vedeli, zakaj tako, ljudje res ne! Prve ljudi v teh oblačilih sem videl čez leta, ko sem hodil v cerkev in za velike praznike je vseeno kdo oblekel nošo, od tod tudi moja želja, da bi tudi sam kdaj stal pred ljudmi v tej lepi, narodni in naši opravi! Kolikor vem, so bile celo nekaj časa prepovedane a so ljudje vseeno kljubovali norostim levičarskega ekstremizma komunizma!
Po osamosvojitvi sem se narodnih noš vedno bolj zavedal! Opazoval sem folklorne skupine, ki so negovale tradicijo plesov naše Domovine, kasneje sem bil celo finančni in moralni podpornik lokalnega folklornega društva po funkcionarski liniji! In sem se odločil, da si jo nabavim in sem si tudi jo!!! Ponosno, smelo in ves srečen sem hodil med ljudmi , na prireditve in v njej pel, se veselil in se razkazoval! Res sem bil ponosen, celo preveč!! Po opustitvi funkcij je nošenje narodnih oblačil zamrlo, videval sem jih na cerkvenih in državnih prireditvah, če so vladale desne stranke, sicer prej ne ,kot je! In res sem težko čakal nov razcvet narodne zavesti, ki se dogaja v tem letu, ponosen in vzhičen sem nad tem dejstvom!
In se je zgodila tudi gospa Lea Stančič, veleposlanica, ki je oblekla narodno noši ob slovesnosti v predsedniški palači! Kakšna smelost, ponos in ljubezen do domovine!! Moj poklon in vse spoštovanje! In je sledilo.. Napadi levičarjev in posmehovanje komunistov ter nepopisno hudobne in sovražne izjave, twitti in komentarji.. Koga je zmotila gospa, če je predstavila naše bogastvo tudi tujini, komu gre na živce slovensko, komu in kdo si upa sploh črhniti besedo ,kot kritiko na taka dejanja! Spomnil sem se na otroštvo in napisan resnični dogodek iz leta 1962.. Potomci taki tovarišic, Jugoslovank in komunistk, udeleženk in podpornic partijcev, ki so morili domoljube, uničevali slovensko in dajali prednost tujim prišlekom in potujčevanji našega naroda s balkanskimi navadami in običaji! Ljudje, ki nimajo svoje lastne identitete, ki so se prodali za pest žita, judežev denar in čast, ki so komunisti izkazovali najbolj neumnim hlapce, izdajalcem in plačancem!
Spoštovana njena eminenca gospa veleposlanica Lea Stančič!
Hvala, ker ste upal! Hvala, ker ste vzbudila in oživela narodni ponos, našo zavest in spoštovanje do Domovine, naših poštenih staršev Slovencev in nas, ki kipimo od ljubezni do domačega ognjišča! Hvala vam, ker ste pokazala tujini kdo smo, lepoto oblačenja in vašo zavest Slovenke! Poteza je primerna za imenovanje Slovenke leta in za vsa priznanja, ki jih sicer podeljujejo razni mediji. A na to pozabite, ker so vas ravno ti isti napadli zaradi dejanja, ker ste pokazala ,da ste Slovenka in to jim ni po volji! Naše spoštovanje do vašega dejanja bomo izrazili tako, da se bomo oblekli, slikali in tudi srečali kdaj v NARODNIH NOŠAH DOMOVINE SLOVENIJE! Hvala vam, želimo še takih dejanj! Vsem levičarjem in hlapcem komunizma pa vnaprej in še naprej vzklikamo: smrt komunizmu!!!
