Zadnje čase se ljudi polašča občutek, da se o varstvu okolja premalo govori. Skrb za okolje naj bi se umikala v ozadje zaradi iskanja novih virov zaslužka in pri tem naj ne bi bili dovolj ozaveščeni o posledicah takšnega početja.
Da bi se prepričali, če je to res, smo povprašali gospo magistrico ekotehnologinjo Jolando Rihter Pikl.
Gospa Jolanda, se nam za začetek lahko na kratko predstavite? Kje živite in kaj delate?
Dom sem si ustvarila v lepi in prijetni vasici Železno pri Žalcu. Ker sem človek narave, sva z možem za nakup hiše ciljno iskala lokacijo, kjer je dokaj nizka poseljenost, okolica pa hribovita, gozdnata in privlačna za mirno bivanje. Krasen občutek je, da lahko skozi svoje okno opazujem Goro Šentjungert in na drugi strani Mrzlico, Gozdnik, Šmohor……Naravo vedno gledam z odprtimi očmi in k temu navezujem tudi citat:»Zazrite se globoko v naravo in takrat boste vse razumeli bolje« (Einstein).
Moje delo je že nekaj let vezano na odvetniško pisarno v Mostarju za katero pripravljam razna gradiva in zahtevke s področja gospodarskega prava. Čeprav se to sliši zelo daleč, temu ni tako, saj delo poteka predvsem na podlagi elektronske izmenjave podatkov.
Kot smo omenili je naša današnja tema varstvo okolja. Kakšno je vaše mnenje o tem v vaši okolici in ali se Slovenija zaveda vseh svojih bogastev, ki so skrita v naši naravi?
Področje varstva okolja mi je zelo blizu po osebnostni in tudi po strokovni plati. Kot magistrica ekotehnologinja vidim okoljske probleme bolj obširno, hkrati jih povezujem z vzroki in podzavestno iščem rešitev. Kot nam je znano je Slovenija sama po sebi enostavno lepa dežela in v Evropi velja za pravi naravni biser. Zaradi različnih vrst podnebja, geološke sestave in višinskih razlik, lahko najdemo na dokaj majhnem ozemlju izjemno biotsko raznovrstnost in veliko število naravnih vrednot. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je bila sprejeta Uredba o posebnih varstvenih območjih, tako imenovanih območjih Natura 2000, ki zajemajo kar 37 odstotkov deleža ozemlja. To pa predstavlja tudi največji delež v primerjavi z ostalimi članicami EU.
Ob tem lahko kot zanimivost navedem, da se lahko tudi Savinjska regija pohvali z visokim deležem tovrstnega območja, ki znaša kar 16 odstotkov. Glede na površino občine prednostno izstopa občina Solčava, ki ima kar 76 odstotkov varstvenega območja.
Kakšen odnos imamo Slovenci do naravnih vrednot, pa med drugimi pove opozorilo, ki smo ga pred nekaj dnevi prejeli s strani predstavnikov Evropske komisije, ki je vezano prav na izvajanje okoljske politike glede ohranjanja varstvenih območij. Namreč, očitano nam je bilo, da določeni ukrepi na območjih Natura 2000 niso bili izvedeni, saj so bili pomanjkljivo vključeni v sektorske načrte, kar seveda pomeni, da pristojna ministrstva niso opravila svojega dela.
Kaj po vašem mnenju lahko storimo sami, da bo Slovenija ostala čista in lepa še za naše vnuke?
Predvsem moramo najprej priti do spoznanja, da je narava naš dom, ki ima svoje zakonitosti in če jih kršimo, se nam v obliki naravnih katastrof maščuje. Po drugi strani pa moramo biti hvaležni našim prednikom, ki so nam bili sposobni »podariti« lepo in dokaj neokrnjeno naravo in prav takšno bi morali mi ohraniti za naslednje rodove. Zavedati se moramo, da je v naravi pomembno prav vse in, da vsako sleherno bitje prispeva k naravnemu ravnovesju in biotski raznovrstnosti. Zato je zelo pomembno, da se veliko pogovarjamo o trajnostnem razvoju, ki ga lahko dosežemo s harmonijo, ljubeznijo in plemenitostjo do narave. S tem bi dosegli sonaravni način izkoriščanja danosti okolja, hkrati pa bi zagotovili napredek in zaščito okolja. Menim, da so okoljevarstvene teme še vedno zelo zapostavljene pri mlajši generaciji, saj imajo učni programi na vseh stopnjah premalo tovrstnih vsebin. Zaradi slabe osveščenosti pa prihaja do različnih odnosov do narave, hkrati pa posameznik s težavo prepozna pravo razmerje svojega vpliva na okolje.
Naj izpostavim najbolj eklatantni primer na našem območju, ki je vezan na sanacijo Celjske kotline. Stroka se že celo desetletje pogovarja o sanacijskem projektu, okoljsko ministrstvo pa v tem času ni bilo sposobno pripraviti niti zakona o sanaciji.
Ljudje na tem območju množično zbolevajo za rakom, odgovorne inštitucije pa prelagajo odgovornost ena na drugo. Tem ljudem so popolnoma kršene pravice do zdravja in nimajo možnosti uživati zadostnega življenjskega standarda. V pričujočem primeru bi bila nujna sanacija že pred leti, saj bi se s tem vsaj do neke mere zmanjšalo prekomerno onesnaženje zemlje, vode in zraka. Predvsem območje pri Stari Cinkarni in okolici je tako močno onesnaženo s težkimi kovinami, da je potrebna sanacija zemljine tudi do 10 metrov globoko. Onesnaženost s strupenimi prašnimi usedlinami je zaznati tudi na otroških igriščih in kmetijskih zemljiščih. Osnovni problem je seveda financiranje sanacije. V evropskem pravnem redu je sicer določeno, da mora sanacijo plačati onesnaževalec, lastnik zemljišča, država ali lokalna skupnost, vendar od naštetih do danes ni nihče prevzel finančne odgovornosti.
Ali država z zakonodajo dovolj poskrbi za varovanje okolja? V mislih imamo nesreče, ki so se zgodile lani v centrih zbirališč odpadkov.
Glede na vse ekološke katastrofe, ki so se dogajale v lanskem letu lahko trdim, da če bi vse delovalo v skladu z zakonom, do nesreč sploh ne bi prišlo. Eden izmed problemov je tudi, da okoljska inšpekcija ne opravlja svojega dela. Tudi sama sem v nekem svojem primeru naletela na neodzivnost ter neučinkovitost okoljske inšpekcije, ki mi je s svojo ignoranco povzročila veliko gospodarsko škodo.
Je pa res neverjetno, da imamo v Sloveniji kljub strogi zakonodaji, raztresene predelovalnice nevarnih odpadkov kar v središču urbanega okolja. Seveda je to dokaz, da državni organi v določnih primerih gledajo stran, posledično pa ne ščitijo varnosti okolja in lokalnega prebivalstva. V primeru požara na Vrhniki se je med drugim pokazalo tudi izrazito nestrokovno obveščanje krajanov. Namreč, na dan požara so vladne službe delovale vsaka zase, ki so javnosti poročale nasprotujoče si podatke. Edini skupni interes jim je bil zavajanje javnosti o resnosti katastrofe. Pri tako veliki nesreči so krajani upravičeno pričakovali objektivno in hitro poročanje, vendar je bilo le-to zavajajoče, nestrokovno in pomanjkljivo. Tudi uradni rezultati o škodi, ki jo je požar povzročil ljudem in okolju so bili večinoma prirejeni. Šele po odzivu krajanov, ki so se povezali v civilno pobudo, so pravi podatki prišli med ljudi. Namreč s svojim denarjem so plačali toksikološko preiskavo onesnaženega potoka, ekotoksikološka analiza vzorcev vode pa je pokazala, da so v potoku rakotvorne snovi. Ti rezultati so seveda omajali uradne rezultate, hkrati pa so pokazali na širšo problematiko onesnaženosti vrhniškega okolja in predvsem na »šlamastiko« okoljskega ministrstva. Pri tem moram pripomniti, da je to ministrstvo strokovno zelo osiromašeno, saj zaposluje kader, ki nikakor ne ustreza okoljevarstvenim vsebinam. To se opazi predvsem pri izdaji okoljevarstvenih dovoljenj, pri nerazumevanju direktiv in neupoštevanju zakonodaje. V pričujočem primeru bi v vsaki pravni državi na odgovornost poklicali kmetijskega, okoljskega in zdravstvenega ministra in vse vpletene predstavnike nadzornih služb, in to zaradi objektivne odgovornosti ogrožanja zdravja ljudi in onesnaženosti okolja.
Če bi imeli moč kaj spremeniti, česa bi se lotili najprej?
Zaradi okoljskih problemov se tudi pri nas pojavljajo razne krize, ki spodbujajo razmišljanje o začetku ekoloških sanacij in globalnih ukrepih. Glede na to, da je varstvo okolja zelo širok pojem, se navezujem na problematiko ravnanja z odpadki, saj količina odpadkov v Sloveniji vsako leto narašča. Dolgoročna strategija EU je usmerjena v preprečevanje in recikliranje odpadkov. To pa lahko dosežemo s prehodom iz linearnega na krožno gospodarstvo. Slovenija je v to smer že naredila prve korake in to zelo podpiram, saj se tukaj pojavi realna možnost preobrata človekovega načina življenja v dobro vseh nas. Namreč, krožno gospodarstvo je odgovor na pritisk rastočega gospodarstva in potrošnje, ki sta vezana na nosilno sposobno okolja. Usmerjeno je predvsem v ponovno uporabo, popravilo in recikliranje materialov in izdelkov, ki bi jih sicer zavrgli. Sama sem na temo ponovne uporabe odpadkov izdelala magistrsko nalogo v kateri sem preučevala možnost kompostiranja dveh odpadkov in sicer blato iz čistilne naprave in zelenega odreza hmelja, ki ga je v naši dolini zelo veliko. Dobila sem nov in uporaben proizvod, nezrel kompost, ki je bil primeren za nadaljnjo uporabo. To je samo eden od primerov, ki bi v prihodnosti lahko postal stalnica pri ravnanju z odpadki.
Seveda pa se zavzemam tudi za bolj učinkovito rabo obnovljivih virov energije in energetsko samooskrbo, saj bi s tem veliko pripomogli k čistejšemu okolju in prav tako k osebnemu in državnemu proračunu.
Za vse odgovore se vam najlepše zahvaljujemo in vam želimo še veliko lepih sprehodov po naši, zeleni Sloveniji.
