Žena pokliče moža v službo: “Poslušaj dragi, na poti domov se ustavi pri prašičerejcu Dolencu in kupi pujska.”
Mož: “Si rekla naj kupim svinjsko meso? Kilogram ali koliko?”
Žena: “Ne, ne, rekla sem ti, da kupiš malega pujska.”
Mož nejeverno: “Misliš, živega prašiča?”
Žena: “Seveda. Kupila bova še vrečo koruze in imela bova domače klobase.”
Mož še bolj začuden: “Kako si pa to predstavljaš, kam ga bova pa dala, saj nimava svinjaka?”
Žena: “To je najmanjši problem. Izpraznil boš lopo za orodje in tam bo odslej prašiček.”
Mož: “Kam boš pa vozila gnoj?”
Žena: “Saj ravno za to gre! Gnoj bova trosila po trati pred hišo in ga vkopala v cvetlične gredice.”
Mož: “Pa ti veš kako bo smrdelo okrog hiše? Če nameravaš to storiti, lahko kar pozabiš, da bi na terasi še kdaj pila popoldansko kavo.”
Žena: “Mi je čisto vseeno. Hočem pujsa!”
Mož sumničavo: “Od kod kar naenkrat ta tvoja želja po prašiču?”
Žena: “Sosed je danes pripeljal pet pujskov in nasmejan rekel, da bo pozimi spet prodajal salame. Če lahko on prodaja salame, jih lahko tudi midva in pika.”
Mož: “Pa ti znaš narediti salame?”
Žena: “Ne še, a se bom do zime že naučila.”
Mož: “Mislim, da je bolj ekonomično in preprosteje, če tisto eno salamo kupiva od soseda, ki se poklicno ukvarja s kmetijstvom. Se ti ne zdi?”
Žena: “Ne, ni tako. On ima tudi zastonj gnoj, midva ga pa morava kupovati.”
Mož: “Si videla kdaj soseda, da bi šel poleti za štirinajst dni na morje, pozimi pa za en teden na smučanje in en teden v zdravilišče?”
Žena: “O čem ti govoriš, to nima nikakršne povezave.”
Mož: “No, dobro. Na poti domov ti bom kupil pujsa, ti pa odpovej svojo rezervacijo za avgust.”
Žena: “Misliš najino rezervacijo v Portorožu? Zakaj pa?”
Mož: “Ne mislim najine rezervacije, temveč tvojo. Jaz bom vsekakor šel uživat na morje, ti boš pa lepo doma skrbela za pujska. Pozimi bom šel sam na smučanje, ti boš pa delala klobase. Potem bom šel še v zdravilišče, ti boš pa klobase prodajala.”
