“O, kaj ti tudi tukaj nakupuješ?
“Seveda, danes je popust na en izdelek!”
“Aha, tekamo od trgovine do trgovine. Zbiramo popuste za upokojence!”
“Seveda. Se da lažje preživeti.”
Potem skrivaj pogledamo v nakupovalno košaro – notri pa: kislo zelje, včerajšnji kruh, najcenejša moka, kvas in sol.
Kar stisne nas pri srcu. Je to življenje in prehrana ljudi, ki so leta garali za dostojno pokojnino?
Kaj mislite, kako se počutijo mladi, če to opazujejo? Želijo živeti v državi, kjer si upokojenci ne morejo privoščiti niti najosnovnejših živil za preživetje, kaj šele dietne hrane? Kako se počutijo ob misli, da to čaka tudi njih, če so domoljubi in ostanejo?
Ne sprašujte se ZAKAJ odhajajo, vprašajte se – zakaj NE OSTANEJO!
Boriti se z mislijo:
da nimaš nikakršne pravice (sodišča niso poštena!),
da ti omogočijo izobrazbo, dela pa opravljajo DINOZAVRI (ker so dobro plačana, ne glede na dosežke!),
da te na starost čaka borba za preživetje (zelje in krompir; Bog ne daj, da zboliš – partner nima niti za pot v Ljubljano…),
da starši trdo delajo, pa nimajo niti za plačilo položnic (stari starši že nekaj let ne zmorejo več pomagati, ker so porabili vse zaloge),
da ti ni jasno, kako boš plačal dedkov pogreb, ker ni uspel prihraniti ničesar,
…
Naj še naštevamo (kar bi res lahko) ali pa se boste zamislili in storili vse, kar je v vaši moči, da Slovenija spet zasije v pravičnosti. Samo razmišljati je potrebno, in otroci bodo ostali doma…
