MOJ POGLED
PeteRezman
Pisatelj Velenja & član bivših Zelenih Slovenije
(frakcija »Realosi«)
Mestna občina Velenje je za sredo, 20. junija, ob 10 uri napovedala tiskovno konferenco o investicijah, ki jih izvaja ali jih namerava izvajati na »območju pridobivanja premoga« na stroške davkoplačevalcev. Odločil sem se za pripravo »dodatnega gradiva« za to konferenco, saj vrsta »logičnih neumnosti«, ki jih pristojni in odgovorni imenujejo »investicije«, že dolgo kličejo po reakciji »kmečke pameti« in drugačnih pogledov, kot jih s »piarom« prikazuje (tudi moja!!!) Mestna občina Velenje.
VSEBINA dodatnega gradiva, namenjena razmišljanju o (iz)rabi prostora Ljudje, ki se gibljejo, uporabljajo in nameravajo investirati v območje pridobivanja premoga, imajo pravico vedeti, Mestna občina Velenje pa bi jih morala seznaniti s potencialnimi nevarnostmi, za katere navadne občanke in občani, rekreativci, plavalci, čolnarji, jadralci, … ne morejo vedeti, kaj šele, da bi to vedeli investitorji iz drugih držav.
Glavni problem je (že desetletja in še vedno) elektro-filtrski pepel iz TEŠ-a, o katerem povprečna rekreacijska obiskovalka ali obiskovalec območja pridobivanja premoga ne ve nič. Nujno bi pa morali vedeti, da je ta pepel bolj radioaktiven, kot naravno ozadje, ker vsebuje element uran. Že leta 1985 je dr. Peter Stegnar podpisal Poročilo o nekaterih preliminarnih fizikalno-kemijskih in radioloških meritvah vode in sedimentov iz Velenjskega jezera. V njem je navedel oceno, da se je že do takrat v sediment jezera s pepelom odložilo okoli 600 ton urana. Gre za izračun na podlagi upoštevanja podatka, da je v 1 toni pepela 20 g urana. To zaradi slabega izluževanja pepela v vodi naj ne bi bil problem. Vprašanje pa je, kaj bo z izluževanjem pepela z nižanjem vrednosti ph vode proti dnu akumulacije.
Pepel se je po letu 1985 zaradi oživitve vode v akumulaciji pričel odlagati na deponijo, ki ji danes rečemo nasip med Velenjskim in Šoštanjskim jezerom. Iz tega lahko ocenimo, da je na deponiji odloženo (oz. z uradno terminologijo, vgrajeno v nasip) tudi naslednjih, več kot 500 ton urana. Raziskave po letu 1985 so pokazale, da ta uran povzroča povečano izhajanje radioaktivnega plina radona in večje gama sevanje, kot velja za naravnem ozadju. Tudi za ta problem je stroka predvidela rešitev in sicer prekritje pepela s zemljo. Tako je v knjigi Šaleška jezera zapisano: »Doslej je bilo v Šaleški dolini že veliko govora o radioaktivnosti odloženega pepela. Vsebnost radioaktivnih elementov je dejansko povečana, ker so v pepelu koncentrirani. Toda povečano gama sevanje zmore polmetrska plast zemlje zmanjšati na nivo naravnega ozadja.« (Emil Šterbenk, Šaleška jezera, izdal ERICo Velenje, l. 1999, stran 72.) Zmotno bi pa bilo misliti, da se zdaj pepel prekriva z zemljo iz občine žalec (Arnovski gozd). Prvič – gre samo za ozek pas deponije pepela, kjer gradijo nekakšen obrambni nasip zaradi preprečitve prelitja Velenjskega jezera v Družmirsko jezero in drugič – še bolj bizarno: očitno so v ta nasip že vgradili t.i. »hudinjsko zemljo«, obremenjeno s težkimi kovinami, kot posledica delovanja celjske cinkarne.
Tako je v tem obdobju, junija 2018, stanje na deponiji daleč od tega, da bi bil pepel prekrit s polmetrskim nasutjem zemlje. Z obale akumulacije se to seveda ne vidi, nam pa Google takoj omogoča pogled iz ptičje perspektive. Sivina na je pepel, v bistvu »odprti del deponije«. Lepo je razvidno, da je nepokriti del deponije na zahodni obali velik vsaj za pet površin prostora v primerjavi s tistim, kjer je urejeno rekreacijsko – kopališko območje na južni obali, kakšnih 800 metrov stran.
Mestna občina Velenje bi morala narediti vse, da se rekreacijsko območje izvzame iz republiškega »območja pridobivanja premoga« in uredi prostorske akte, s katerimi bo občina samostojno, brez zdaj potrebnih soglasij Premogovnika Velenje, postavila pogoje za razvoj, kot ga bo sprejela po demokratičnih in strokovnih postopkih skladno s prostorskimi, okoljevarstvenimi, predvsem pa zdravstvenimi predpisi.
Svoje občane je pa dolžna obvestiti o vseh potencialnih nevarnostih, ki jim pretijo z območja deponije pepela, ne pa da jih vabi v njegovo neposredno bližino.
RAZLOG za dodatno gradivo ima predzgodbo.
Ta »predzgodba« se je začela z izidom knjige Zeleno Velenje, 30 let po ekološki revoluciji, katere vsebino sta podpisali Muzej Velenje, Erico d.o.o. (Mojca Ţevart, Emil Šterbenk), in ki je bila izdana v 14.000 izvodih in brezplačno razdeljena vsem gospodinjstvom Mestne občine Velenje, (razen nam, ki živimo na območju pošte Šoštanj, saj nas nenaslovljene pošiljke Mestne občine Velenje ne dosežejo – ker smo …, kaj?, drugorazredni?, z obrobja občine? …?) V knjigi je sporno predvsem poglavje »Ekološka revolucija«, saj gre za grobo potvarjanje dejstev iz obdobja 1985 – 1995, neokusno zamolčanje mnogih (nekaterih pokojnih) oseb, zaslužnih za organizacijo legendarnega ekološkega protesta v Titovem Velenju novembra 1987 in ne-nazadnje norčevanje iz istega, kar žal ni osamljen primer.
Ker kot »drugo-razredni« občan Mestne občine Velenje, knjige nisem prejel na dom, me je nanjo opozoril Vane Gošnik, s katerim sva nemudoma pričela snovati odgovor na to pamflet-no, provokativno knjigo, in sicer v smislu parole »s knjigo nad knjigo«. (Odgovor še pripravljava.)
Kmalu je postalo jasno, da gre za skrbno načrtovan »piar« projekt, (v katerem si je Mestna občina Velenje brez zadržkov prisvajala tudi tuje umetniško avtorsko delo,) vse pa je več ali manj usmerjeno v prezgodnjo aktiviranje južne in vzhodne obale akumulacije industrijske vode, imenovane Velenjsko jezero s turistično, rekreativnimi vsebinami.
(Prezgodnje zaradi neizvedenih zaščitnih ukrepov na deponiji pepela iz TEŠ blizu območja, kjer se izvajajo rekreacijske aktivnosti, in iz tega izhajajočih opozoril, da je vsako zadrževanje znotraj »območja pridobivanja premoga«, sicer prepovedano s strani Premogovnika Velenje, oziroma vsakdo, ki to prepoved krši, le-to izvaja na lastno odgovornost.)
Dodatek:
Spomin je varljiv. Boljši so hranjeni dokumenti.
Iz spodnjih dveh kopij lahko razberemo, da smo v času moje prisotnosti v občinskih uradih za varstvo okolja, (1990 – 1995), pripravili občinski odlok o deponiji pepela v rekordnem času. Je pa treba povedati, da je bil za to najbolj zaslužen g. Marjan Jedovnicky iz TEŠ, ki je »gnal« projektni svet »za deponijo pepela«.
