Križ ali rdeča zvezda?

Sodniki in tožilci imajo piknik pred poletnimi počitnicami. Ob kozarčku dobrega ocenjujejo svoje delo.

Prvi tožilec sodniku: “V postopek sem dal dva duhovnika, pa ste oba oprostili!”

S prstom pokaže na drugega sodnika: “Če bi prej to vedel, bi izbral njega – on bi ju zagotovo obsodil.”

Prvi sodnik malo skrušeno: “Menda se zavedate, da ni mogoče nekoga obsoditi, če otroka poboža po laseh in mu reče nekaj vzpodbudnega?”

Tožilec: “Ste zelo naivni – pa brez zamere – takšno dejanje je že poseg v nedotakljivost posameznika.”

Sodnik: “Otrok je potreboval tolažbo, saj je živel v okolju, ki mu jo ni omogočalo. Tudi sam bi ga pobožal po laseh in mu rekel, da bo vse dobro. Tako sem tudi odločil!”

Tožilec: “Dovolj ste stari, da poznate naše smernice. Vas o tem niso učili?”

Sodnik: “Že pred časom sem se odločil spoštovati svojo vest. Zato tudi v vseh primerih odločam po vesti.”

Tožilec: “Na vas se torej ne moremo več zanašati?”

Sodnik: “Sodim po vesti.”

Tožilec jezno prhne in se pomakne k drugemu sodniku, ki ga je označil s prstom.

Tožilec: “Kaj mislite o oprostilnih sodbah za dva duhovnika, ki sem jih spisal?

Drugi sodnik previdno: “Kaj pa naj bi mislil?”

Tožilec: ” Morala bi biti obsojena, pa nista!”

Drugi sodnik: “Seveda se s tem strinjam. Zlorabila sta otroka. Božanje lasišča je kaznivo, ker je to poseg v otrokove pravice.”

Tožilec: “Vas lahko prosim za naslednji dve obravnavi, da spremenite urnik in vskočite?”

Drugi sodnik: ” Ni problema. Tudi razpored vodi naša!”