V Velenje se je preselil leta 1957, star komaj 15 let. Mislil se je vpisati v kmetijsko šolo, vendar je bil pogoj, da je bil učenec star 18 let.
Rudnik je začel vpisovati v kovinarsko šolo. Takrat še ni bilo RŠC. Na rudniku so bili strojni obrati za vajence in tam se je začel učiti. Šolo pa je obiskoval v vajeniški šoli, kjer so se šolali za različne poklice: krojačice, mizarji, strugarji in praktično vsi poklici. ki so tedaj obstajali.
Vsako leto so imeli izpit za končani letnik. Obstajali so trije letniki. Na ta način se je izučil za kovača in leta 1960 je naredil pomočniški izpit, ki je bil organiziran v Štorah.
Po opravljenem izpitu se je zaposlil v jami, kot ključavničar. V jami se je moral še nadalje izobraževati, saj je delo v rudniku specifično in zahteva dodatna znanja.
S plačo je bil zelo zadovoljen. V jami je bil do leta 1962, ko je moral na služenje vojaškega roka.
Leta 1964 se je ponovno zaposlil na rudniku. In tam delal do leta 1969, ko se je začela kriza in so bile zelo slabe plače, zato je odšel delat v Gorenje.
V Gorenju je najprej naredil delovodsko šolo, potem pa nadaljeval izobraževanje za organizacijo dela.
Leta 1974 je bil sprejet zakon o delavskem samoupravljanju, ki ga je napisal Edvard Kardelj. Zaradi tega zakona so bili delavci prepričani, da bodo res prevzeli upravljanje tovarn. Resnica je bila povsem druga – upravljali so jih izbrani komunisti in če je kdo od delavcev kaj pripomnil, so ga takoj ožigosali.
Na zboru delavcev je svojemu predpostavljenemu postavil vprašanje, na katerega ta ni odgovoril. Posledica tega je bila, da ga je dal na disciplinsko komisijo.
Tako je v trenutku dobil “črno piko” in naenkrat ni bilo zanj dela primernega njegovi izobrazbi. Prijazen človek mu je svetoval, da je bolje, če si poišče službo drugje, ker zanj v Gorenju prav gotovo ni prihodnosti.
Prav takrat je bil razpis za vodja proizvodnje v Veplasu. To delo je tudi dobil.
Spet pa je nastal problem, ker ga je Gorenje tožilo za plačano šolnino. Bil je edini, ki so ga tožili, pa čeprav nekateri sploh niso končali šolanja.
Kljub pritožbam, je tožbo izgubil in šolnino je potem plačal Veplas. Kar nekaj let je potem še delal na Veplasu, dokler RŠC ni objavil razpis za delovno mesto vodja študija dela. Tako je sprejel to delovno mesto.
Eko je bila prva tovarna, ki je šla v stečaj. Vzrok je bil menda to, da direktor ni imel denarja za financiranje gradnje osnovne šole, zato so ga politični mogotci uničili s stečajem.
V času delovanja je tovarna Eko zelo veliko delala za Gorenje. Bila je kvalitetna tovarna, ki je veliko delala tudi za izvoz. Izdelovali so tudi strešna okna, valilnice za piščance, pohištveno okovje,… Uničilo jo je pet komunističnih posameznikov, ki so imeli vso moč v svojih rokah.
Gorenje je vzelo Ekotovo orodjarno. V tistem času je Gorenje kupilo “Karting”, kar je bila menda tudi čisto politična odločitev. Za tovarno so plačali kar 27 milijard mark. Tovarno so kupili menda z namenom, da kapitalizmu pokažejo, koliko bolje znajo delati v socializmu. Seveda je tudi to propadlo.
Še pred tem so naredili kemo-kombinat in za to porabili 26 milijard dolarjev. Nabavili so vso opremo, ki so jo nameščali Poljaki. Ko bi moralo to začeti z delom, je vse skupaj propadlo in se ustavilo.
V tem kombinatu so želeli predelovati premog in še dobro, da se je vse sesulo, ker je to zelo umazana industrija.
Potem so začeli delati elektrarno. Takrat je še obratovala stara elektrarna, ki je bila pri starem šahtu. Novo so začeli delati v Šoštanju. Kaj se zdaj dogaja z elektrarno je znano.
Tovarna usnja v Šoštanju je bila ena najmodernejših tovarn za predelavo usnja v Evropi. In so se spet oglasili komunistični šefi in rekli, mi ne bomo več delali z usnjem, mi bomo delali s slamo. Začeli so voziti slamo iz Banata. In so stiskali kocke iz slame, velikosti 50 krat 50. Ta slama bi naj bila namenjena lepljenju na steno – namesto tapet. Seveda je tudi ta norija propadla.
Potem poglejmo še enkrat rudnik, ki je imel še veliko drugih obratov v svoji oskrbi – mehanično delavnico, elektro delavnico, kovačijo, gostinstvo, dom v Fijesi in Crikvenici.
Zaposlenih je bilo 5.000 ljudi. In kaj je od vsega tega ostalo? Kaj imamo danes?
Zaposlenih je le še okoli 1.000 ljudi. Rudarji imajo zelo slabe plače, ki jih lahko primerjamo z učitelji, ki pa štrajkajo. Ko se rudar upokoji nima več pokojnine okoli 1.000 evrov, kot so jo imeli prej; ampak 600 ali 700 evrov.
To je potrebno ljudem povedati, da bodo vedeli!
Kako so komunisti in nesposobneži uničili vse, česar so se dotaknili. Njihovega dotika ni preživela nobena tovarna.
Imeli smo močno lesno industrijo, močno tekstilno industrijo, močno usnjarsko industrijo, močna elektro industrijo, odlično šivalnico za usnje, potem odlično tovarno za gumbe, …vse so zapravili, nekaj pokradli in uničili.
To bi morali ljudje vedeti!
